Garaža. No, pravzaprav parking pred garažo. Tam stara gara in kup neuporabne stare šare. Moja konfiguracija za superpotovalno napravo, ki me bo popeljala na nepozabna popotovanja po Sloveniji.

Odločitve in slike – vse je bilo v glavi. Želim prepotovati Slovenijo. Tako kot sem jo prepotoval že nekolikokrat. Prej z motorjem, zdaj pa z avtom. In to staro garo. staro 20 let in narejeno v Sloveniji. Tako nekako se mi je zdelo, da je to potrebno narediti. Tako je prav.

Slovenija je majhna. Majhna in polna skritih zakladov. Ne govorim o Postonjski jami ali Predjamskim gradom, govorim o tistih točkah, ki ji klasični turist ne bo in jih ni deležen. Govorim o tistem, kar ti pokažejo in omogočijo lokalci. O naših zgodbah in legendah. O tisti pravi Sloveniji, ki jo moramo še Slovenci odkriti do konca.

Iz časov motorističnih potepanj sem se naučil, da je lepo če potuješ sam, še veliko lepše pa je, če potuješ v skupini. Tudi s starimi garami bi bilo bolje potovati po Sloveniji v skupini. Dobro bi bilo še če bi bili nekako komunikacijsko povezani. Tega se spominjam še iz študentskih let, ko sem se s stoenko vračal za vikend iz Ljubljane na Koroško. Takrat sem imel v avtu staro CB postajo in po poti, ki je bila v večini primerov en sam zastoj, najprej poslušal, kasneje pa tudi sodeloval v komunikaciji med špediterji. Toliko smo se presmejali in toliko prečvekali, da bi bilo ža zaradi spomina na tiste dni smiselno to obuditi.

Končna slika je torej preprosta. Potujemo po Sloveniji s starimi garami, ki so po možnosti proizvedene v Sloveniji, in v avtih imamo CB postaje da lahko med vožnjo čvekamo. To je to. To bo to. Dajmo idejo razvit, jo ustrezno dopolnit in… …gremo v izvedbo. Pa čimprej, prosim.